»Glavna težava starejše generacije je osamljenost, ta je hujša v mestu kot na podeželju.«

»Ko si daleč / od mene, sem tudi jaz / daleč od sebe.«

»Zelo mi je težko, tukaj imamo vse, nimamo pa svojih najbližjih.«

»Zakaj takrat, ko me je strah in se počutim samega, mislim, da sem edini na svetu, ki to čuti. Zakaj me je sram teh občutkov, zakaj ne delim svojih strahov, zakaj si domišljam, da sem v tem edini in včasih tudi edinstven.«

»Košček za koščkom umiramo z vsakim slovesom. Vse manj nas je. Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Ko se počutim osamljeno in potrebujem pomoč, imam veliko prijateljev, ki jih lahko pokličem in mi pomagajo. Ne počutim se sama.«

»Prav njihove zgodbe osamljenosti so bile tiste, ki so nas posameznike okrepile in opolnomočile, da smo ustanovili združenje.«

»Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Med opazovanjem letenja rakete skozi modrino neba sem občutila prav tisto, kar naj bi moja umetniška projekta preprečevala – občutek osamljenosti in domotožja ... in zdi se mi, kot da je del mene, vsaj v senčni obliki, ostal v dveh malih kockah, ki letita proti robu vesolja.«